Kam svojo pozornost usmerjam večino časa?
Z zavedanjem se vse začne. Tja kamor usmerim pozornost, tam je tudi moja moč.
Želim si, da bi vsaka joga blazina postala res varen prostor, kjer lahko vadeči raziskujemo delčke sebe, zaznave in spoznanja pa odnesemo in odslikamo v svoj vsakdan. Da je tu prostor za iskren vpogled vase. Izkušnja joge je lahko močna če sem polno prisotna ne samo s telesom, temveč tudi z mislimi in z obzirom do vse čustvene prtljage, ki jo nosim s seboj.
Zastavljena vprašanja, ki od mene zahtevajo opazovanje na vseh nivojih, mi pomagajo ostajati v trenutku in poglobiti raziskovanje svojega načina delovanja. Vnašanje vprašanj v prakso skozi prizmo jogijskih etičnih načel – jam in nijam – asanam nudijo odlično širino samoopazovanja, katere spoznanja mi koristijo tudi oziroma predvsem izven okvirja joga blazine. Na ista vprašanja vsak moment lahko odgovorim drugače, skladno s trenutnim izhodiščem. Boljše kot podajanje trditev je torej zastavljanje smiselnih vprašanj tako praksa postane polna, živa vsakič znova.
Jogo dojemam kot konstantno osebno rast, kjer se vsak dan lahko naučim nekaj novega o sebi. Da lahko na vsako situacijo reagiram iz ljubezni in ne za ljubezen. Ali, kot pravi meni drag učitelj joge: “sem vsak dan lahko manjša rit”. Posameznik pa lahko predaja naprej samo tisto, kar ima pri sebi že osvojeno tako v teoriji kot v praksi. Joga je zagotovo pomembno področje, kjer se teorija in praksa nenehno nadgrajujeta skozi konstantno prakso. Pomembno mi je tudi zavedanje, da se moje počutje enostavno čuti, odraža tudi navzven, pa naj se še tako trudim ga prikriti – energijo v kateri se nahajam, pač lahko zaznajo tudi drugi, torej je izrednega pomena vzdrževanje dobrega počutja in konstruktivno reševanje konfliktov.
Na tem mestu naj omenim vajo iz delavnice embodimenta, ki mi je zares dala dober vpogled vase; vaja “stoj” oziroma bi jo lahko opisala, kot postavljanje osebne meje. Gre pa takole: partner pri tej vaji se postavi na drug konec sobe in se počasnih korakov približuje meni, ko ocenim da je distanca med nama ravno pravšnja in ne želim, da pride bližje, zavzamem položaj, ki je podoben bojevniku II, torej že na zunaj zelo jasno nakaže približujočemu, da naj se ustavi. Jasno pokazana meja. Vaja se nato postopoma stopnjuje tako, da v zadnji fazi ne zavzamem tako očitnega položaja, ampak samo v sebi začutim isto pozicijo, enako energijo, ki mi jo je prej pomagal zavzeti položaj bojevnika.
Ker tu ne gre za vedno enako v centimetrih merljive razdalje, pač pa v vsakem trenutku drugačno, ne gre za predvidevanje, temveč za čutenje, zaznavanje, polno prisotnost. Bila sem osupla, ker je moje telo začutilo, da rabi postavit izredno veliko distanco pred osebo, ki se je približevala in ta oseba je to dejansko zaznala! Brez zunanjih znakov, samo z mojo notranjo pozicijo, se je to stanje čutilo čez pol sobe! Res zanimiva izkušnja, ki mi da misliti ali bolje rečeno – me spominja, kakšna izredna moč se skriva v notranjem stanju.
Torej se ga je “fino” čim pogosteje zavedati, opazovati spremembe, ki se najprej zgodijo notri v nas samih in se nato zrcalijo v dogajanjih zunaj nas.
Hkrati bi izpostavila močno meditacijo Neti neti – prevod iz sanskrta “nisi to in nisi ono” ali “preko tega, preko onega”. Meditacija neti neti razbremeni opazovalca, da se ne poistoveti s svojimi občutki, stanji, emocijami, ki se stalno spreminjajo in so izven zavestne kontrole. Ker zakaj bi nekdo gledal v lastno nevihto, če ga pri tem povleče v orkan, ga posrka trenutno stanje, razburka ter prežvečenega izpljune ob skalovje? Tako pa z zavedanjem, da lahko iz varne razdalje samo opazujem “vreme”, ki se trenutno dogaja na lastni notranji pokrajini ter sem zgolj opazovalec le tega. To je trenutno stanje, nisem pa jaz ta orkan. Tedaj ne izgubljam moči z zapletanjem in poistovetenjem z nelagodjem, temveč sem samo tisti, ki to zaznavam. V tem pa je neprecenljivo več svobode, lahkotnosti, mirnega stanja duha in moči.
Odkrivanje kdo pravzaprav sem, se začne s tem kaj nisem zares jaz. Kot lupljenje čebule. Um stalno želi pritegnit pozornost z dramo, spomini, projekcijami, željami in nas vabi v njegovo dramo. Nisem to, nisem ono. Nekaj časa nazaj sem si zapisala Oshotov opis o zaziranju vase, ki mi je ob prebiranju bil zelo domač, všečen:
“Vsa potovanja so popotovanja navzven, kajti popotovanja vase ni. Le kako bi lahko popotovali vase? Saj ste vendar že tukaj, nikakršnega smisla ne bi imelo popotovati. Ko se gibanje konča, popotovanje izgine; ko uma nič več ne zamegljujejo želje, ste v sebi. To imenujemo zaziranje vase. Vendar sploh ne gre za obrat, temveč zgolj za to, da ne potujete navzven.”
